Morje

Morje, plaža, sonce, večerni sprehodi... valovi,galebi... ah MORJE!

Nora sem nanj. Ne predstavljam si poletja brez oddiha na morju. Enostavno ne gre. Že odkar pomnim smo z družino hodili na poletne počitnice na obalo in zaljubila sem se v morje. Ne znam več živeti brez njega. Pa vendarle mineva že osmo leto kar nisem počitnikovala na obali. Sicer sem bila vsako leto vsaj kakšen dan ob morju, da se mi je izpolnila želja.

Zakintos (Grčija)- Zaliv tihotapcev; najlepša plaža kar sem jih do sedaj obiskala

Najlepša so jutra, ko te prebudi šumenje valov in zvok galebov v bližini. Pa raziskovanje na plaži ali v bližnjem mestu, večerni sprehodi in opazovanje sončnih zahodov, prijetna sapica, ki premetava lase... ahhh morjeeee.... OBOŽUJEM GA!

najlepši so sončni zahodi, ko sonce potone v neskončnem morju

 

Pričakovanje, upanje

Danes si se vrnil. Vrnil z vetrom in dežjem.     Po šipah polzijo dežne kaplje, moje ustnice pa si želijo tvojih poljubov. Gledam skozi okno in čakam kdaj bom zagledala tisto znano postavo, lepo grajeno telo, iskriv pogled in nagajiv nasmeh. Gledam, čakam, iščem te med vsemi mimoidočimi postavami. Kapljice dežja se lovijo v luži na tleh. Ena za drugo padajo v svoj pristan in tam so združene. Združene vse dokler jih sonce ne obsije in jih ne ponese nazaj nad oblake. Ti si sonce, ki jih vabiš k sebi, prav tako kot si moje sonce in ker danes dežuje te pričakujem. Ni te na nebu, da bi pazil name- dež je… torej boš prišel nazaj.

Štejem kapljice na šipi, gledam na cesto, čakam te. Nekaj mi pravi, da te ne bo nazaj. Tesnoben občutek je v meni. Čeprav te čakam, te ne pričakujem. Sonca ni, že cel dan dežuje, ampak tebe pa še vedno ni ob meni. Zamislim se; kaj pa če te sploh ne bo več? Kaj če si si izbral drugo rožo in sedaj svetiš njej, name pa si pozabil? Vedno večja je tesnoba v meni, vedno večji je občutek, da te več ne bom poljubila, da te več ne bom objela, da se ne bova več smejala skupaj. Vedno bolj imam občutek, da sem ostala brez sonca. In kako naj živim v dežju? Kako naj živim brez svetlobe, brez razposajenosti, brez toplote? Naj poiščem drugo sonce? Vendar veš kaj pomeni najti drugo sonce? Pomeni, da bi se morala preseliti v drugo galaksijo, to pa iztrgati iz srca, dati v pozabo, kakor da nikoli ni obstajala! Kako naj to naredim? Kako naj kar pozabim na ta svet, ki si mi ga nudil ti? Svet toplote, svetlobe, opojnosti, nežnosti, veselja… Ali sploh obstaja podobna galaksija? Bom v oni lahko srečna? Kaj pa dež? Bo tam obstajal? Ali bodo imele enake stvari popolnoma drug pomen? Strah me je novega tujega sveta, kamor bom morala oditi, če se več ne vrneš…

»Prosim te vrni se!« to je bil krik mojega srca. Ne more sprejeti dejstva, da te več ne bi bilo nazaj. Dežne kaplje pa se še kar igrajo in poplesavajo kakor jih nosi veter. Dežne kaplje so bili včasih tvoji poljubi, toliko jih je bilo, da jih nisem mogla preštet, tako nežno in toplo so polzeli po mojih ustnicah in telesu, da sem se ti vsa predala. Kako lahko pričakuješ, da bom kar pozabila na vse? Ne gre! Ne morem… Posebno ne zato, ker ni nobenega pojasnila, nobene besede… Še vedno imam pred seboj listek, ki si mi ga zapustil tisto jutro po nevihtni noči… Spomnim se prav vsake besede. Tolažilne so bile in obljubljale so, da se vrneš. Pa te ni… počutim se izdano, prevarano. Nemočna sem, jokala bi, pa ne morem. Solze nočejo na plano, sram jih je, ponos jih zavira. Ne želijo pokazati svoje bolečine ob izgubi, ne dajo se… še solze upajo, da se vrneš, da jim ne bo treba v potokih grometi po mojih licih, ampak da bi namesto njih to bili tvoji opojni poljubi.

Moja pisarjenja

Že skoraj sem pozabila kako so mi pred nekaj (sedaj že) leti, besede kar same letele na list papirja. Pisala sem pesmi na podlagi svojih čudtev in izkušenj, občutij. Nekaj teh bi rada delila tudi z vami in jih nekako "ovekovečila" v virtualnem svetu :) Vse te moje pesmi, razmišljanja in druge "kracarije" bom dala pod oznako "pesmi in sanje", tako da bo vse skupaj bolj pregledno :)

Novi dan

Pričakuješ opravičilo?
Ni mi žal za en sam dan,
ni mi žal niti za izgubljeni pristan.
Nisem ga izgubila,
ker ga nikoli niti nisem popolnoma užila.
Sanjala sem o njem in upala,
pa na koncu vseeno odšla.

Zame je konec temnih poti,
ne iščem več objema,
da živela bi z lažmi!

Pogledam v nebo, ki širi obzorje,
pogledam v svet, v širno vesolje!
Vsak dan me sonce vabi na plan,
četudi dežuje, je sončen moj dan!

Ne iščem, ne čakam,
le hodim naprej-
-    spoznavam, občutim, uživam brez mej!
Zakaj bi čakala, da mine ta dan,
v njem je veselje, je sreča, je plan!!

Kar bilo je včeraj, pozabljeno je!
Žalosti ni,
le nove izkušnje so nabrale se mi.

Danes je danes.
Izkoristi se dan!
Za jutri skrivnostni ostane naj plan!
Ne bom več čakala kaj pride kasnej,
vzela bom vse, kar ponuja se zdej!!

Tako da ne vprašaj,
če žal mi je kaj:
»Ni mi!«

Živela sem kot sem želela tedaj!
Danes le ena izkušnja je več
in drugič bo težje na tako se opečt!!

Ponovno tu

Po zelo dolgem času sem zopet tu.. pri svojem razmišljanju, v svojem virtualnem kotičku. Za menoj je obdobje, v katerem sem se marsičesa naučila in veliko skoraj izgubila. Pravzaprav pridobila izgubljeno v izboljšani obliki, kar me zelo veseli. Življenje je res polno vzponov in padcev. Včasih pademo tako močno, da se le stežka poberemo. Vendar v pravi družbi, z pravo vzpodbudo in pozitivno naravnanostjo ter predvsem odločnostjo, ni nič nemogoče. Sedaj to vem tudi sama.

Resnično je včasih potreben ledeno hladen tuš, da se začnemo zavedati kaj imamo in česa si želimo. Včasih enostavno moramo priti čisto do dna, kar je super, saj se potem lahko z vso močjo odrinemo v višave.

Težave so me okrepile, situacije katere so bile videti brezizhodne so izginile. Sedaj sem tu- močna, samozavestna, z jasno izoblikovanimi željami in postavljenimi cilji. Ob enem pa tudi zadosti ponižna, ko je to potrebno, prilagodljiva in še vedno jaz... Pred nekaj dnevi sem izvedela, kako me je opisala moja znanka, ko me je želela predstaviti svojim novim sosedom. V enem stavku: "She has a pure heart." To sem jaz v očeh drugih. Fantastično se počutim, točno tako kot si želim :)

In še nekaj sem se naučila:

"Če ne moreš pregnati dežnih kapljic, ko si želiš sonca, zapleši v dežju in sonce te bo samo poiskalo!"

Sedaj sem ponovno tu in obožujem ples v dežju :)

Zmedenost

No tako je to, če si ustvariš nekaj česar niti dobro ne preveriš, potem pa v pol leta ko se te stvari ne dotakneš, izgubiš naslov in geslo... potem pa se v dobri veri o povratku nekako vidiš da si naredil kiks...

Januraja sem odprla blog katerega sem potem nehala pisati zaradi nekaterih okoliščin. Sedaj ko sem se odločila da bi ponovno kaj napisala pa... sem pozabila naslov in vse kar spada zraven. Zato sem se odločila, da odprem novi blog in tukaj sedaj pišem moje kracarije :)

Tako so vse spodnje objave pod to, prekopirane iz starega bloga, nad to objavo pa bodo vse novejše, svežejše objave od danes dalje :)

Hja in hvala za razumevanje pomanjkanja znanja bloganja ;)

Narediti nekaj zase

petek, 13. januar 2012

Narediti nekaj zase

Je to res tako težko?

Skoraj so si že vsi dnevi enaki med seboj, nobenih bistvenih razlik- zjutraj vstanem se uredim, grem v "službo", oddelam svojih 5ur dela v trgovini, pridem domov, odpeljem Nerrota na krajši sprehod, skuham, malo preletim novice na netu, pospravim stanovanje in je že večer... se umijem, zlezem v postlejo, malo tv-ja in spanje in jutri se zgodba ponovi... in pojutrišnjem se zgodba ponovi... vmes je včasih čas, da se srečam s katero od prijateljic... nobenega smisla... in služba? hja.. "služba" v narekovajih... dosegljiva 24 ur na dan, ker se ostali ne znajdejo kako in kaj... od tega imam pa jaz kaj? Nič... delo na "avtorsko pogodbo" in cel kup slabe volje in pripomb ko ima nekdo slab dan... tega sem počasi sita.

Saj ne tarnam, problem v vsem skupaj je v tem, da sem v vsem tem času popolnoma pozabila nase, na svoje cilje, želje, potrebe... vse kar sem si želela je kar nekako zbledelo, pa še sama ne vem kdaj, v zemljo se je pogreznilo in to kar sem sedaj nisem jaz... In kdaj naj to končam? Ko bo prepozno? Ko bom izvedela da sem bolna, ko ne bom več sposobna se imeti lepo? Kdaj? Sedaj je čas, zdaj je priložnost, ker vse v meni kriči po spremembah po tem, da se najdem...


Prestavljam zdravstvene preglede, da delam drugim usluge, prestavljam druženje z meni dragimi osebami, da delam drugim usluge... to se mora končati! Šola mi stoji pa imam samo še 6 izpitov in diplomo... saj vem- služb ni in je treba zagrabit kar se ponuja... in sem na to pripravljena.

Ampak letošnja edina novoletna zaobljuba je bila, da bom delala stvari tako, da bom zadovoljna in da se zopet najdem- SEBE. Začela bom kar pri delu. Ne počutim se dobro, polno je nekih brezveznih pristiskov in zato se odločam "ostati ali oditi". Edini plus je denar, ki ga pač vsakdo danes krvavo potrebuje... minusi se pa kar vrstijo: zapostavljanje svojih interesov, prestavljanje zdravstvenih pregledov (operacijo bi morala dati skozi že dec. pa ni bilo časa da sem frej), nedokončan študij, slaba volja ker nimam 5minut privatnega življenja ker mi v eno zvoni tel.,... in še in še... ti so samo najpomembnejši razlogi...

Tako, da mislim da je rešitev na dlani...

naš mali kuža <3

Narediti nekaj zase:
- iti na spehod v dvoje ali z našim malim pikcem,
na lep  sončen dan
- prebrati kako dobro knjigo,
da pridobim besedni zaklad in nahranim svojo dušo
- narediti izpite, da dokažem sama sebi da sem sposobna in da zmorem, da pridobim samozavest

- poklicati prijatelje s katerimi se že 2 leti
dogovarjam za kavo, pa nikoli ni časa
- opraviti zdravstvene preglede in narediti nekaj
za svoje zdravje
- oditi na operacijo
...

Vse to in še kaj bi se našlo... ni veliko, ampak to mi manjka, ta del mene je izgubljen... HOČEM SE PONOVNO NAJTI IN UŽIVATI ŽIVLJENJE, kljub problemom, ki jih vedno in povsod dovolj :)

sprehod po gozdu

lep preostanek petka... 13. :)

Bananine rezine po moje

sreda, 11. januar 2012

Bananine rezine po moje

Nooo pa mi je uspelo :)

V soboto sem spekla dolgo pričakovane bananine rezine

Nekaj koščkov sem razdelila, nekaj sva jih z dragim pojedla in kmalu je bil pladenj prazen :)


Vabljeni ste bili vsi, tisti ki pa niste prišli, naj se vam cedijo sline :P

sreda, 11. januar 2012

sreda, 11. januar 2012

RHANNA

"Knjiga, ki je ni moč odložiti, dokler ni obrnjena zadnja stran...

Na majhnem, slikovitem otočku Rhanna v skupini Novih Hebridov v Atlantskem oceanu, živi majhna skupnost ljudi, pristnih Galcev, na zunaj trdih in zapetih, v resnici pa polnih šegavosti in dobrote. V tem nenavadnem, še precej patriarhalnem okolju se plete in zaplete prepovedana ljubezen med Shono in Niallom. Zanimiva in vznemerljiva zgodba, junaki, ki bralcu prirastejo h srcu, mojstrsko ustvarjeno vzdušje romantike in nostalgije- vse to se prepleta v čudovito branje."

Na prvi pogled, opis nič kaj posebnega... spominjam se knjige izpred...hmmm... 12ih let.. takrat sve je obe z takratnjo najboljšo prijateljico Š. požirale... besedo za besedo... dobesedno nisve odložile knjige, dokler ni bila prebrana zadnja črka in pika v njej. Še sedaj ne vem kaj naju je tako povleklo- prepovedana ljubezen, raznolikost in drugačnost... ? vse po malem. Najstnici sva bile in knjige sve požirale. Ta nama je še posebno ostala v spominu in je meni osebno ena izmed najljubših prebranih knjig... V nedeljo sem si jo izposodila od moje prijateljice, da si jo še enkrat preberem, ker me zanima kaj je tako posebnega na njej :)

Rhanna- najboljša knjiga vseh časov

Definitivno se še vrnem h njej, takoj ko jo preberem :) do takrat pa toliko...